Evropska kulturna prestolnica Matera 2019

"Od Matere do Tusa" na dogodkih Matera 2019

Po stopinjah Antonia Raffaeleja Giannuzzija med Italijo in Iranom.

Hiperbola, da bi Antonia Raffaeleja Giannuzzija opredelili kot "Marca Pola" mesta Sassi, vendar do določene točke. Zgodba o materanskem generalu perzijskega šaha v obdobju dinastije Qajar diši po Orientu in pustolovščini. Pa pojdimo po vrsti. Ob praznovanjih, povezanih z združitvijo Italije, je mesto s serijo neobjavljenih dokumentov znova odkrilo življenje, ki je vredno romana edinega Lukanca, ki je sodeloval v ekspediciji tisočev Giambattista Pentasuglia.

Enako bi lahko rekli za Antonia Raffaelea Giannuzzija, rojenega v Materi leta 1818.

Tako kot Pentasuglia je sodeloval v prvi vojni za neodvisnost. Medtem ko je bil neapolitski kontingent, ki ga je poslal na podporo Carlu Albertu, poklical k njemu nazaj, je šel naprej, sledil je generalu Guglielmu Pepeu. Bil je prostovoljec v beneško-neapolitski legiji, 1848-49. Okvirna izbira vrste življenja, ki jo je pripeljal do svoje smrti v Teheranu v 1876.

V obrambo republike Daniele Manin in Niccolòja Tommasea, ki so jo konec avgusta Avstrijci osvojili z 1848, je Giannuzzijeva maturitetna številka 13 napredovala v podčastnika. Toda v Benetkah je postalo tudi prepovedano. Sledila je usoda številnih izgnancev, ki so se odpravili na Malto ali preko Krfa v Grčijo. S kalabrijskim častnikom Sanbiase, danes občino Lamezia Terme, Francescom Matarazzo, Luigijem Pesceom in Benedetto Barbaro, je Giannuzzi začel avgustovski 21 "Buon Sorte". Po postanku v Brindisiju, oktobra 1848 pristanek v Patrasu, nato na sled tistih, ki so se borili za neodvisnost Grčije, prestop v Atene.

Tu so izgnanci običajno stopili v stik z britanskimi agenti, ki so septembra 1850 po vsej verjetnosti poslali Giannuzzija in ostale v Carigrad. Sprejel jih je veleposlanik Lord Stradfort de Rédcliff. Izvedeli so, da so se lahko pridružili otomanski vojski, ne da bi morali prevzeti islamsko vero; ker pa je Koran prepovedal poslušati tuje vojake, bi morali prevzeti muslimanski priimek. Niso bili tako obupani, da bi morali pobegniti iz preteklosti do te točke.

Z Perzijsko legacijo v Carigradu so se odločili za bolj oddaljeni Teheran. Izbrali so resničnost, ki svojemu statusu izgnancev ni postavila ponižujočih pogojev, ali državo, ki se je skozi dinastijo Kajar odpirala proti zahodu. Najeli so jih kot inštruktorje kraljeve vojske, ki so se hitro izjasnili. Giannuzzi v 1856-u je dobil stopnje Yavar, major in v 1860 polkovnika. Ob smrti Luigija Pesce je zasedel svoje mesto in prevzel mesto poveljnika evropskih inštruktorjev pehotne regije, nazadnje so ga povišali v Sertipeja ali v generala.

Glavni junak tedanje kulturne živahnosti Irana je bil Scià Naseroddin, prvi perzijski vladar, ki je obiskal Evropo, kjer je v tistih zgodnjih letih odkril tehnologijo, fotografijo. Suveren, ki je odprl politehnik Dar al Funoon, prvo moderno vesoljsko Teheran, se je dobro zamislil, da ne bo le risal z risbami in pisnimi poročili o zdravstvenem stanju svoje zemlje, temveč je obilno uporabljal medij, ki ni lagal in do takrat neznano v svoji državi. V 1858 je organiziral vrsto misij. Na čelu so bili Luigi Pesce in Antonio Giannuzzi.

Pionirji, skozi katere je zahod odkril zelo redke podobe neznane dežele. Čeprav je malo znana, gre za stran, ki je vstopila v zgodovino fotografije vseh časov. Pomembno za Iran, ker so to njegovi prvi fotografski dokumenti. Za Italijo je to pomembno, saj je Perzijo postalo znano po svetu, tudi s poznejšimi ekspedicijami. Giannuzzi je odločilno prispeval k pisanju te razburljive zgodbe, ki je zdaj jasna, bil je tudi prvi fotograf in ustvarjalec dokumentarnega filma iz Matere.

Ta razstava predstavlja slike svetih krajev v mestu Mashhad skupaj z zbirko, ki vsebuje deset fotografij Antonia Raffaeleja Giannuzzija, ohranjenih v arhivu Palazzo Golestan v Iranu.